Dolgo časa sem si govoril, da še vedno vidim čisto dobro. Nikoli si namreč nisem zavedal, da se moj vid dejansko malo slabša. Del tega pa je bil zagotovo to, da si tega nekako nisem želel priznati. Nato pa sem se en dan, zvečer, vozil nazaj domov. Na cesti sem nato opazil, kako utrujene so postajale moje oči, kljub temu, da sem sam bil čisto buden in spočit. Nato pa so prišli še vsi tisti oddaljeni znaki, oziroma smerokazi, katerih kar nisem moral prebrati, dokler niso bili čisto blizu.
Naslednji dan, ko sem upal da bo bolje, pa sem videl, da se ni nič spremenilo. Moj vid je bil na daleč še vedno precej slab. Zato sem se sprijaznil, da bom moral do okulista in bom mogoče dobil očala. Pri pregledu oči, pa mi je lahko okulist res sporočil, da moj vid ni več to, kar je nekoč bil. Rekel mi je, da bom potreboval očala. To pa me je kar malo sesulo. Nisem si namreč mislil, da se bom lahko navadil na nošnjo očal, saj se mi je ta občutek zdel precej neprijeten.
Kljub temu pa nisem imel izbire, ter sem začel preizkušati različne okvirje, da sem si zbral tiste, ki so mi bili najbolj všeč. Nato sem se čez nekaj dni vrnil in prejel svoja očala. Tistih prvih nekaj dni, pa je bilo precej težko. Vedno so me motila in so mi bila kar nekako v napoto.
Po enemu mesecu nošnje očal pa moram reči, da sem se čisto navadil. Ta me sploh niso motila. Kvečjemu se je moje življenje spremenilo na bolje, saj sem končno spet dobro videl, ter mi tisti oddaljeni znaki niso več povzročali težav. Nato sem dobil še ustrezne leče, saj sem se ukvarjal tudi z športom, ter bi bila očala malo nevarna za kontaktne športe. …